Vsak človek ima kakšno skrito željo, ki jo želi uresničiti. Med njimi sem tudi jaz. Že od nekdaj  si želim, da bi govorila tekoče angleško.  Sem pa tja pokukam v kakšen slovar, da obnovim besede in potešim to željo, ki še vedno tli v meni.

Zato sem bila res vesela, ko je gospa Bojana Poljanec  sporočila, da je pripravljena prostovoljno prihajati v vrtčevsko enoto Godovič, da bomo skupaj spoznavali angleški jezik. V ta svet  smo stopali počasi, strpno, korak za korakom. Pripravila je zanimive, razgibane dejavnosti z igro in glasbo, ki so otrokom blizu. Uživali smo ob spoznavanju imen barv, igrač, predmetov, vremenskih pojavih, številkah,... Najbolj pa so nas navdušila angleška imena, ki smo jih dobili prav vsi. V igralnici smo uredili tudi angleški kotiček, ki smo ga opremili s slovensko- angleškimi besedami. Otroci so ga tudi slikovno opremili. Opazila sem, da so velikokrat ob opazovanju ponavljali besede v angleščini. Dobila sem potrditev, kako pomembno je učno okolje, ki ga oblikujemo skupaj z otroki. Za vse nas je bila to res pozitivna izkušnja. Otroke je obogatila na vseh področjih njihovega razvoja.

Ob zaključku smo pripravili kratek program. Zaplesali in zapeli smo pesmico o mavrici v angleščini. Uporabili smo kar barvne slamice, ki so predstavljale ta naravni pojav. To je bila naša zahvala in presenečenje, ki smo ga pripravili naši učiteljici. V našo družbo smo jo povabili tudi za naslednje šolsko leto.

Razmišljam. Škoda, ker jaz kot otrok nisem imela take možnosti, kot otroci, ki obiskujejo mojo skupino. Mogoče nekoč uspe tudi meni. Kjer je volja, je tudi pot. Da ne pozabim. Še se najdejo ljudje, ki so pripravljeni prostovoljno deliti svoje znanje.

Vsa pohvala.

 
Kar je naučeno v mladosti, je vklesano v kamen.
Indijanski pregovor


Mirjana Suwa Sedej